četrtek, 22. februar 2018

Spletna aplikacija za anotacije Hypothesis v bazah Elesvierja


Veliki založniki se vse pogosteje ozirajo za spletnimi aplikacijami 2.0. S temi aplikacijami uporabnikom na različne načine zagotovijo boljše pogoje za delovanje. Poznan je Elsevierjev nakup aplikacije Mendeley, ki kaže na interes družbe na področju alternativnih metrik znanstvenega dela. Tudi pri zadnjem znanem projektu na področju vključevanja spletnih aplikacij 2.0 v bibliografske baze podatkov znanstvenih del je v glavni vlogi prav ta nizozemski založniški gigant. Skupaj z družbo Hypothesis so 20. februarja oznanili sodelovanje na področju vključevanja t. i. odprtih anotacij v Elsevierjeve podatkovne zbirke.

Hypothesis je neprofitna organizacija, ki se ukvarja z razvijem odprtih anotacij. Z njihovo odprtokodno programsko opremo lahko raziskovalci v svojih osebnih profilih v bazah podatkov delajo opombe in zaznamke v zvezi s prebranimi dokumenti ter jih delijo z drugimi uporabniki.

S projektom Elsevier in Hypothesis opozarjata na dve pomembni topiki; prva je vloga anotacij pri uporabi informacijskih virov in pri publiciranju znanstvenih del, druga pa je pomen odprtih podatkovnih standardov pri sodelovanju med raziskovalci. 

Naj omenim, da se je Elsevier leta 2015 pridružil združenju Annotating All Knowledge (AAK), ki se zavzema za interoperabilnost med programskimi orodji za anotacije ter informacijskimi servisi na podlagi standardov W3C. S tem projektom Elsevier torej izpolnjuje zaveze, ki izhajajo iz članstva v AAK.


Kaj to pomeni za ceno baz podatkov, kamor bodo anotacije vključene. Praviloma naj bi ta orodja bila brezplačna. Na podlagi izkušenj z aplikacijo Mendeley pa vemo, da je letni porast naročnin tudi posledica izboljšanih funkcionalnosti spletnih vmesnikov baz podatkov. Med te funkcionalnosti spadajo tudi tovrstna orodja. Tako jih pravzaprav posredno plačamo. Kar je še bolj sporno – velike možnosti izbire ni. 

sreda, 21. februar 2018

Poslovni rezultati Elsevierja v letu 2017


Elsevier, največji globalni založnik mednarodne znanstvene literature, je lansko leto povečal svoj dobiček na več kot 900 milijonov funtov in to navkljub dejstvu, da pri založbi nenehno opozarjajo, da koraki proti odprti znanosti škodijo njihovim poslovnim interesom.

Prejšnji teden je družba RELX, ki je lastnica založbe Elsevier, objavila poslovne rezultate založbe v letu 2017. Elsevier je v letu 2016 ustvaril dobiček v višini 913 milijonov funtov, kar je za okoli 60 milijonov več kot v letu 2016. Stopnja dobička je znašala 36,7 %  in je v primerjavi z letom poprej nespremenjena. RELX kot celota (Elsevier predstavlja približno 1/3 skupine) je delničarjem izplačal 762 milijonov funtov dividend.

Večino prihodkov predstavljajo naročnine na znanstvene revije, omenjeni so tudi prihodki na račun tiskanih knjig (10 %) ali medicinskih in farmacevtskih baz podatkov (5 %), nikjer pa niso omenjeni prihodki na račun APC-jev.

Zanimivo je, da se je cena delnice RELX padla za okoli 15 %. Razlogi niso natančno opredeljeni.

Zanimiva so tveganja poslovanja, ki jih družba izpostavlja. V prvi vrsti glavni prihodek predstavljajo naročnine. Ključno tveganje za Elsevier po njihovih besedah predstavljajo nekatere tendence in zahteve financerjev po novih poslovnih modelih (Publish and Read)  ter po zahtevah po skrajšanju embargov za prednatise člankov v repozitorijih. 

ponedeljek, 19. februar 2018

Plenilske znanstvene konference ali zgolj nov poslovni model?

Nikoli nisem bil zelo dober v matematiki. Tu pa tam moram v službi kaj zračunati, sicer pa različne matematične akrobacije v zvezi z denarjem in podobnimi uporabnimi zadevami pri nas doma izvaja žena, po poklicu statistik. Zato me je izjemno presenetilo elektronsko sporočilo, da sem vabljen predavatelj na 2. mednarodni konferenci Mathematical Methods & Computational Techniques in Science & Engineering (MMCTSE 2018) v Firencah.

Pred kratkim sem pisal o plenilskih revijah. Te nepoštene prakse so dobro poznane, tveganja v zvezi s tem raziskovalci dobro obvladujejo. Dejansko vrednost in vplivnost izbrane znanstvene revije se namreč ob minimalnem znanju uporabe določenih metod (na primer uporaba citatnih indeksov Web of Science ali Scopus) z lahkoto preveri. Se pa v zadnjih letih vse pogosteje pojavlja še ena oblika nepoštenih praks zlorabe znanstvene komunikacije – plenilska znanstvena srečanja oz. znanstvene konference. Kljub temu, da dobro ozaveščeni raziskovalci natančno poznajo verodostojne (po vsej verjetnosti tradicionalne) znanstvene konference, pa je v primerjavi s plenilskimi revijami plenilske znanstvene konference vendarle nekoliko težje prepoznati.

Pomen znanstvenih konferenc
Znanstvene konference imajo dve pomembni funkciji. Ena je ta, da se raziskovalci na določenem ozkem znanstvenem področju srečajo in na bolj interaktivni način, kot to omogoča branje člankov, enkrat v določenem časovnem obdobju izmenjajo izkušnje. Druga, pogosto še bolj pomembna funkcija znanstvenih konferenc je, da raziskovalci s svojimi objavami na znanstvenih konferencah pridobijo potrebno priznanje za karierni napredek. Objave na znanstvenih konferencah v informacijskih sistemih raziskovalne dejavnosti praviloma prinesejo veliko t. i. točk. Vabljena predavanja verodostojnih znanstvenih organizacij – sploh če gre za mednarodno uveljavljena – za raziskovalce pomenijo veliko čast in priznanje. Tudi v primerih, ko ne gre za vabljeno predavanje, ima sprejem prispevka ali posterja na uveljavljeni znanstveni konferenci pomembno veljavo – podobno na primer objavi članka v prestižni znanstveni reviji. Prispevek bo namreč objavljen v kazalih in zborniku konference in veliko večja verjetnost je, da bodo vodilni raziskovalci izbranega področja za prispevek izvedeli kot pa, če bi bil prispevek objavljen kot eden izmed množice znanstvenih člankov.

Vzpon plenilskih konferenc
Vsa ta dejstva so spodbuda organizacijam, ki se ukvarjajo z nepoštenimi praksami v znanstveni komunikaciji. Skriti v množici informacij in informacijskih virov so eni bolj, drugi pa manj perfidno vzpostavili sistem sistematičnega privabljanja raziskovalcev k prispevkom na teh »konferencah«. Sistemi tega t. i. »scamminga« so različni. V večini primerov gre za vsiljeno elektronsko pošto, pogosto z domenskih naslovov, ki izgledajo kredibilno in ne dajejo vtisa, da gre za nepošteno prakso oziroma goljufijo.

V praksi
V mojem primeru je e-pošta prispela z naslova Kostas Chiotopoulos <call.for.papers@wopu.org>. Zanimivo je, da je v naslovu sporočila omenjena tudi univerza Cambridge, kar daje sporočilu dodaten vtis kredibilnosti. V sporočilu pa seveda klasično besedišče: da sem visoko cenjen raziskovalec na izbranem znanstvene področju (sic), da jim je čast, če bi s prispevkom lahko sodeloval in da bo prispevek objavljen v eni izmed revij, indeksiranih v Web of Science ali v Scopusu. Le malo poizvedovanja po spletu je bilo dovolj, da sem ugotovil, da gre za milo rečeno čudno zadevo. Morda je še najbolj relevantna informacija v zvezi s tem tvit Jeffreya Bealla, znanega borca proti nepoštenim praksam v znanstveni komunikaciji, ki svetuje, da se teh konferenc raziskovalci izogibajo (https://twitter.com/Jeffrey_Beall/status/408648770859962368). Prav tako je organizator, v imenu katerega se g. Kostas oglaša t. j. WSEAS World Scientific and Engineering Academy and Society, na spisku dvomljivih organizatorjev znanstvenih konferenc  CalTech - California Institute of Technology 

Fake ali nov nova niša?
Kaj torej poreči? Konference se kot dogodki dejansko odvijajo in raziskovalci dejansko plačujejo visoke pristojbine za to, da na teh konferencah predstavijo svoje prispevke. Ta poslovni model »plenjenja« oz. nepoštenih praks daje organizatorjem veliko večje možnosti zaslužka kot izdajanje plenilskih revij. Zato se nekateri poznani tovrstni založniki v veliki meri obračajo v to smer. Najbolj znan primer je založba oziroma organizator znanstvenih konferenc OMICS International, ki je svojo dejavnost s Conference Series  očitno usmeril v to dejavnost (https://www.omicsonline.org/international-scientific-conferences/).  Tega zagotovo ne bi počeli, če ne bi imeli dobičkov. Nam pa ostaja ključno vprašanje o tem, na kak način vse te konference ocenjujejo in presojajo prispevke, ki pridejo na njihov naslov. 

petek, 09. februar 2018

DORA - od besed k dejanjem

Slika; http://www.cems.uvm.edu/~rsnapp/teaching/cs32/lectures/mazes.pdf 

V odprti znanosti poznamo veliko resolucij, izjav in deklaracij. To samo po sebi niti ni slabo, a zgolj  deklaracije niso dovolj. Za prehod v odprto znanost so potrebne spremembe, Pri tem se porajajo številna vprašanja. Kako spremembe upravljati? Kako deklaracije pretvoriti v strategije, strategije pa v akcijske načrte? Kako evaluirati spremembe? Kako o spremembah in napredku poročati ter jih analizirati? Kako zagotoviti vire za izvedbo? O pomembnosti koraka naprej od deklaracije do akcijskega načrta za izvedbo v zadnji številki Nature piše Stephen Curry. Zanimiv članek je dostopen na https://www.nature.com/articles/d41586-018-01642-w. Članek je še posebej zanimiv, ker opisuje aktivnosti za izvedbo deklaracije DORA (Declaration on Research Assessment). Dosega ciljev te deklaracije je po mojem mnenju ključna za resničen prehod v odprto znanost.

Deklaracija DORA (Declaration on research Assessment) Deklaracija iz San Francisca o ocenjevanju raziskovalnega dela je nastala leta 2012 v San Franciscu. Oblikovala jo je skupina urednikov revij in založnikov na srečanju ameriškega združenja za biologijo celice ( American Society for Cell Biology, ASCB).  Deklaracija izraža nujno potrebo po spremembah načina vrednotenja znanstvenih raziskav in poziva raziskovalce, financerje, institucije in založnike znanstvene literature, da se odrečejo uporabe različnih dejavnikov vpliva znanstvenih revij (Journal Impact Factor, JIF) pri teh.

Deklaracija DORA si prizadeva za evaluacijski sistem, v katerem bo vsebina posameznega raziskovalnega dela pomembnejša od platforme (na primer od naslova znanstvene revije), v kateri bo to delo objavljeno. Dejavnik vpliva posamezne znanstvene revije nikoli ne izraža vrednosti posameznega raziskovalnega dela, kaj šele vplivnosti raziskovalca samega. Izraža zgolj povprečje citatov, ki so se v izbranem naslovu znanstvene revije zbrali v zadnjih dveh letih, pa še to na dokaj nejasen način.

Večina se strinja, da tak način evaluacije raziskovalnega dela izkrivlja znanost, saj raziskovalce peha v začaran svet objav in citatov. V praksi se to izraža najbolj banalne načine. Na Kitajskem nekatere univerze svojim raziskovalcem plačujejo posebne bonuse, ki so vezani na objave v revijah z visokim JIF. V vzhodni Evropi so objave v znanstvenih revijah z visokim JIF pogosto povezane z idejo, da to pomeni zaščito pred potencialnim konfliktom interesov. Bolj zaskrbljujoče je nadaljevanje prevlade koncepta JIF tudi v okoljih, ki DORO podpirajo in so bili celo podpisniki te deklaracije. Nacionalne in institucionalne znanstvene politike zahtevajo objave v znanstvenih revijah z visokim JIF, kandidati za službe v raziskovalnih organizacijah se morajo izkazati s takimi objavami, da o prijavah na razpise za sofinanciranje raziskovalnih projektov niti ne govorimo.

Naloga DORE je torej pospešiti spremembe na tem področju. Curry se s potrebo po spremembah sooča predvsem pri delu z mladimi raziskovalci, na primer postdoktorskimi študenti. Njihova radovednost in motivacija ob podvrženosti klasičnim evaluacijskim sistemom lahko hitro otopita. Mladi raziskovalci hitro postanejo že verzirani, kako manevrirati skozi sisteme JIF, da dosežejo svoje cilje, na primer redno zaposlitev v raziskovalni organizaciji.
Veliko pozivov za izboljšave na tem področju je že bilo, vključno s poročilo Leiden Manifesto in poročilom The Metric Tide iz leta 2015.

Čas je torej za spremembe. S podporo znanstvenih združenj ASCB, Cancer Research UK, European Molecular Biology Organization, s podporo financerja na področju biomedicine Wellcome Trust in s podporo založnikov eLife, F1000, Hindawi in PLOS, so pri DORI najeli strokovnjaka s polnim delovnim časom in prenovili upravni odbor. Cilj teh aktivnosti je odkriti in razširjati primere dobre prakse ter okrepiti reforme sistemov ocenjevanja. To nameravajo storiti na konferencah in v spletnih razpravah; vzpostavili bodo tudi regionalna vozlišča po vsem svetu, ki jih bodo vodili prostovoljci, ki bodo prizadevali prepoznati in obravnavati lokalne težave.

Cilj je torej vzpostaviti robustne, učinkovite in nepristranske metode ocenjevanja. Trenutno se ubadajo z možnimi rešitvami v smeri zgoščenih raziskovalnih biografij. To omogoča raziskovalcem, da povzamejo najpomembnejše raziskovalne prispevke, mentorstvo, družbeno angažiranje in druge pomembne  dejavnosti. Ta pristop bi lahko imel tudi pomanjkljivosti, saj morda daje preveč možnosti za manipulacije. Toda, poskuse in simulacije je vredno narediti, saj je to edina pot do uspeha. Ob seveda odprti in iskreni razpravi z najširšim krogom raziskovalcev, piše Stephen Curry.

Kaj dodati? Za prehod ocenjevanja raziskovalnega dela z nivoja znanstvene revije na nivo znanstvenega dela bi dejansko morali zminimizirati vpliv omenjenih JIF dejavnikov. To je tudi prvi predpogoj, da iz pretoka znanstvenih informacij izločimo pogoltne komercialne založnike. Luč na koncu tunela morda predstavlja podatek, da je od 11.102 zlatih revij, indeksiranih v DOAJ, več kot 70 % takih (7.855), kjer za objave ni potrebno plačati APC. To je še posebej pomembno, če vemo, da velika večina znanstvenih člankov, ne glede na naslov revije, sploh ni citirana. Posledično je torej razlika v JIF med tradicionalnimi naslovi in kasneje nastalimi naslovi znanstvenih revij v zlatem licenčnem modelu, indeksiranimi v DOAJ, pretirana. ​

torek, 06. februar 2018

Skupna evropska platforma odprte znanosti?

Pred dnevi sem doživel prijetno presenečenje. Prijazno pismo mi je ob krstnih zapisih mojega spletnega dnevnika poslal moj učitelj in – drznem si tako reči – kolega prof. dr. Franc Nekrep. Te podpore sem vesel. Ne le odprto, tudi pošteno in družbeno koristno znanost lahko zagotavljajo le temeljnim etičnim načelom predani in kritični raziskovalci. Sporočila sem vesel tudi zato, ker menim, da bo le skupna akcija dovolj široke kritične mase raziskovalcev in drugih deležnikov znanstvene infrastrukture prinesla napredek na področju odprte znanosti. Sporočila prof. Nekrepa ne bom opisoval podrobneje, saj je to zanimivo in pronicljivo razmišljanje danes postalo javno in je objavljeno na njegovem spletnem dnevniku na naslovu https://lifelong.blogspot.si/2018/02/nov-blog-o-odprti-znanosti.html. Vendarle pa moram izpostaviti misel, ki morda nakazuje izhod iz slepe ulice, v katero je znanstveno komuniciranje zašlo ob prehodu iz tiskanih znanstvenih revij v spletno okolje. Prof. Nekrep omenja pomembnejšo vlogo Evropske znanstvene fundacije ter Evropske skupnosti pri vzpostavitvi enotnega sistema ocenjevanja znanstvenega dela ter pri vzpostavitvi vseevropskega repozitorija znanstvenih objav.

Življenje brez citatov?
Kot kaže, obstaja – v nasprotju s pričakovanji in temeljnimi cilji - velika nevarnost, da bi lahko prav aplikacije odprte znanosti v okviru obstoječih modelov znanstvenega publiciranja dobro poznane težave na tem področju še poglobile. Te težave se zrcalijo predvsem v popolni odvisnosti raziskovalne skupnosti od objav v prestižnih znanstvenih revijah. S tem imajo založniki škarje in platno poslovne politike v svojih rokah. Absurdna situacija je v zadnjih desetletjih šla tako daleč, da mora ob tem, da raziskovalna skupnost v celoti popolnoma brezplačno opravi  vsebinsko delo pri izdajanju znanstvenih revij (pisanje člankov, recenzijsko delo, uredniško delo), taista skupnost za uporabo rezultatov tega opravljenega dela založnikom mastno plačati, če jo želi uporabiti pri svojem raziskovalnem delu. Da ne govorimo o tem, da praviloma javni proračuni zagotavljajo raziskovalno infrastrukturo, ki raziskovalno delo kot predpogoj za nastajanje znanstvenih del, sploh omogoči. Pogosto se sprašujem, kako je možno, da raziskovalci, ki so v zgodovini prišli do izjemnih znanstvenih dognanj, niso odkrili načina, kako se upreti tej prozorni in plenilski politiki komercialnih založb znanstvene literature. Odgovor se verjetno skriva v modelih ocenjevanja znanstvenega dela ter posledično v znanstvenih politikah, ki posamezna znanstvena dela  obliki znanstvenih člankov pretirano nagrajujejo glede različne faktorje vpliva naslova revije, kjer so bili članki objavljeni. Po eni plati je lahko izjemno znanstveno delo objavljeno v reviji z manjšim faktorjem vpliva. Ali je to znanstveno delo zaradi tega slabše? Po drugi plati pa številne raziskave dokazujejo, da je delež necitiranih člankov sorazmerno velik. Meho  (2014, objavljeno v Physics World 20, št. 1, dostopno na   https://arxiv.org/ftp/physics/papers/0701/0701012.pdf) na primer ugotavlja, da kar 90 % od vseh člankov v znanstvenih revijah ni nikoli citiranih, 50 % od vseh člankov pa ni prebral nihče razen recenzorjev in urednikov. Če to drži, je vprašanje, ali znanost lahko preživi brez citatologije in bibliometrije, pravzaprav odveč.

Odprta znanost v nasprotju sama s sabo
Zakaj torej velika nevarnost, da bi lahko prav aplikacije odprte znanosti v okviru obstoječih modelov znanstvenega publiciranja dobro poznane težave na tem področju še poglobile?
Prvi razlog za morebitne strahove je, da bi strategija tranzicije v odprto znanost v okviru obstoječih poslovnih modelov  še povečala odvisnost raziskovalne skupnosti komercialnih založnikov. Le ta že dolgo trpi zaradi oligopolne tržne strukture v znanstvenem založništvu, kjer je peščica prevladujočih založnikov in njihova sporna politika oblikovanja cen povzroča resne finančne težave v proračunih za raziskovalno dejavnost.  V kolikor se uresničijo cilji projektov kot je na primer DEAL, bodo založniki obdržali visoke prihodke in oligopolni položaj, le struktura prihodkov se bo spremenila.
Drugič, obstoječa oblika odprtega publiciranja ohranja odvisnost od zastarele forme znanstvenega članka. Beležimo vse večje število znanstvenih člankov in kot že rečeno, le del teh člankov ima znanstveni, gospodarski ali družbeni vpliv. Vse večje število člankov spodbujajo tudi založniki. S tem pridobijo vse več APC-jev, hkrati pa večajo volumen svojih servisov. Po drugi plati znanstvene politike v ES ne ponujajo nobene učinkovite spodbude za zmanjšanje števila znanstvenih člankov in podporo drugim tipom pomembnih znanstvenih del kot so na primer raziskovalni podatki, programska oprema in podobno.
Tretjič, obstoječe sisteme ocenjevanja znanstvenega dela v veliki meri generirajo komercialni založniki. Ali je naključje, da je Elsevier investiral ogromne denarje prav v citatno zbirko Scopus?

Skupna evropska platforma odprte znanosti
V začetku leta 2017 so Benedikt Fecher, Sascha Friesike, Isabella Peters in Gert G. Wagner pisali o teh problemih ter zaključili, da bi bila rešitev problema enotna evropska platforma odprtega dostopa. Zanimivo je, da so članek podali v javno razpravo, ki je dosegljiva v obliki Google Docs na https://docs.google.com/document/d/1Djq16UP2MCD40ZO8Ma4DL3WfmBA9ErtqNkOTt80Ahgw/edit. Razpravi so se pridružili nekateri eminentni raziskovalci: Alberto Corsin Jimenez, Andrew Dunning, Elizabeth Yates, David Nicols, Douglas Carnall, David Mellor, Ilaria Fava, Marta Teperek, Peter Suber, Rogier van Reekum, Stephen Eglen in Tanja Milotic.
Ko opisujejo možno enotno evropsko platformo odprtega dostopa imajo v mislih informacijski sistem, temelječ na podlagi »diamantnega modela« odprtega dostopa, v katerem avtorji objavijo članke kot po zlati poti, ni pa jim zato treba plačati APC. Izdajanje revije torej financira drug financer. 

Sistem bi bil sestavljen iz treh slojev: sloja infrastrukture, sloja revij in sloja skupnosti. Raziskovalci bi ob oddaji nerecenziranega prednatisa v repozitorij izbrali naslov revije, kjer bi želeli objaviti članek. Na poti od repozitorija do navidezne objave v reviji bi članki bili podvrženi tradicionalnim postopkom objave (recenzijski pregled in podobno). Vendarle bi tudi recenzirani in revidirani članki bili spravljeni v repozitorijih, revije bi predstavljale spletne povezave do revidiranih člankov. Nad sistemom bi imela nadzor raziskovalna skupnost. Podrobneje si lahko članek preberete na http://blogs.lse.ac.uk/impactofsocialsciences/2017/04/10/rather-than-simply-moving-from-paying-to-read-to-paying-to-publish-its-time-for-a-european-open-access-platform/.

Izključenost založnikov iz posla – realnost ali utopija?
Vrnimo k temeljnemu sporočilu prof. Nekrepa. Sporoča enako kot avtorji zgoraj omenjenega članka. Omenja skupen sistem repozitorijev ter neprofitne založbe oz. revije. Glede na to, da to sporočilo ponavlja vse več zainteresiranih raziskovalcev, to ne more biti naključje. Vsekakor pa bo pot do tega modela naporna. Brez podpore politike ne bo šlo. In ravno na tej točki je največji dvom. Skupna evropska znanstvena politika ne obstaja oz. se v praksi ne izvaja. Evropska komisija je glede mesarjenja komercialnih založnikov po proračunih za raziskovalno dejavnost ravnodušna. Velike in vplivne države se pogajajo vsaka zase. Založniki imajo enostavno preveč denarja in rezultat tega je obupen položaj raziskovalne skupnosti v tradicionalnih modelih izdajanja znanstvene literature. Absurd je, da so to v resnici javna sredstva, ki so bila v dobri veri namenjena družbenemu in ekonomskemu razvoju v najbolj elementarnem pomenu teh besed.  


V upanju, da ne morim preveč, vaš M

petek, 02. februar 2018

Kdo je v resnici predator v tem biznisu

Da se razumemo,  raziskovalci so sami odgovorni za svoje objave. Sprašujem se, kaj se zgodi, če objavite – objavimo – članek v slabi, manj vplivni, bog ne daj ugrabljeni znanstveni reviji. Pa ja menda tega ne bomo naredili. A vendarle, praksa nas uči, da se dogajajo tudi take stvari. Zato tudi ta prispevek. Nikomur namreč ne želim soliti pameti, lahko pa informacija koristi kakemu mlademu solo sci-friku, ki bi slučajno rabil mednarodno objavo v reviji, indeksirani v Science Citation Index, a bi jo zaradi nenavadne enostavnosti postopkov objave, izjemne prijaznosti “recenzorjev” in le nekakšnih minimalnih 150 dolarjev (ali rupij) nekakšne pristojbine za objavo (no ja, to bomo pa ja preživeli) raje  objavil v reviji, indeksirani v Global Citation Index.

Odprto publiciranje za telebane
Načeloma pri odprtem dostopu poznamo tri  licenčne modele - zeleno in zlato pot ter objave v  t. i. hibridnih revijah. Zelena pot označuje samoarhiviranje končne recenzirane različice članka, sprejete v objavo v naročniško znanstveno revijo, v repozitorije. Repozitoriji so baze podatkov, ki jih na svojih strežnikih vzdržujejo visokošolske in raziskovalne organizacije za arhiviranje svojih znanstvenih in zaključnih del. Vsebina repozitorijev je praviloma brezplačno dostopna vsem uporabnikom. Ob tem morajo raziskovalci upoštevati časovno zaporo oz. embargo, ki ga zahtevajo založniki.  Zlata pot (Gold Open Access) pomeni objavljanje v odprtodostopnih revijah, ki je velikokrat povezano s plačevanjem APC za takojšnjo odprto dostopnost v t. i. zlatih revijah, ki so uporabnikom dostopne brez naročnine. Dobra plat zlate poti je, da avtorji praviloma obdržijo materialne avtorske pravice, v drugih licenčnih modelih pa so ob objavah v znanstvenih revijah te pravice prenesene na založnika. Obstajajo tudi revije, kjer plačilo APC ni potrebno, saj se financirajo iz drugih virov npr. javnega proračuna. Tak primer so na primer slovenske znanstvene revije. Hibridne revije niso dostopne brez naročnine, vendar pa se avtor lahko odloči, da bo plačal APC za takojšnjo odprto dostopnost svoje objave.  Založba za brezplačen  dostop odpre le izbrani  članek, ostali članki, za katere avtorji niso plačali APC, pa ostanejo dostopni le z naročnino. Ravno hibridne revije so sicer mlinski kamen prehoda v odprto znanost. Gre za tradicionalne znanstvene revije, ki večinoma imajo dolgo zgodovino izhajanja ter praviloma večje faktorje vpliva kot recimo zlate revije.

Formula uspeha plenilskih revij 
Znanstvene politike in mandati financerjev praviloma zahtevajo znanstvene objave v odprtem dostopu. Raziskovalci imajo možnost arhiviranja končne recenzirane različice članka, sprejete v objavo v naročniško znanstveno revijo, v repozitorije. Problem arhiviranja člankov v repozitorije so časovne zapore oziroma embargi dostopnosti, ali z drugimi besedami razlike v pogledih med financerji raziskav in založniki. Na primer, Evropska komisija se v programu Obzorje 2020 zavzema za 6 mesečni, za humanistiko in družboslovje pa 12 mesečni embargo, medtem ko založniki (večina najpomembnejših) vztrajajo pri 12 ali celo 24 mesecih zaklepanja člankov v repozitorijih.  Druga možnost je plačilo APC in s tem takojšnja odprta dostopnost. V razpisih programa Obzorje 2020 je strošek za plačilo APC za objave v odprtem dostopu upravičen materialni strošek. Raziskovalci morajo upoštevati embarge založnikov, zato z arhiviranjem svojih objav v repozitorije pogosto ne  izpolnijo zahtev financerjev. Zato pogosto zahtevam zadoščajo tak, da objavljajo v zlatih revijah s plačilom APC. Ker so stroški APC visoki, so se pojavile spletne strani, ki se predstavljajo kot znanstvene revije in raziskovalcem ponujajo objave po znižani ceni.  V žargonu tem revijam rečemo plenilske revije oz. predatorji Pojavile so se tudi t. i. predatorske založbe, ki izdajajo po več revij.

Kako prepoznati plenilsko revijo?
Naštevam le najbolj očitne kriterije, po katerih z lahkoto ocenite, ali gre za plenilsko revijo.

V primeru plenilskih založb se v revijah izbrane založbe kot urednik pogosto pojavlja ena in ista oseba. Pogosto je urednik naveden tudi kot lastnik založbe. 

V primeru predatorskih založb se v revijah izbrane založbe se pogosto podvajajo uredniški odbori. V revijah pogosto niso navedeni formalni uredniški odbori. V zvezi z imenom urednika ali z morebitnimi člani uredniškega odbora pogosto niso navedeni kakršni koli podatki (na primer institucija, kateri pripadajo in podobno). Uredniki in morebitni člani uredniških odborov nimajo referenc na področju raziskovalnega dela, kar se da preveriti v različnih informacijskih virih, na primer v citatnih indeksih. 

Uredniški odbori nimajo zadostnega števila članov (na primer le 2 ali 3), pogosto gre tudi za izmišljena imena. Pogosto niso navedeni podatki o državi, iz katere izhajajo uredniki, še posebej v primerih, ko je izpostavljena mednarodna naravnanost revije. V uredniških odborih so pogosto le moški. 

Izkazuje se očitno pomanjkanje preglednosti in transparentnosti delovanja izbrane založbe. Revije nimajo sistema za trajno hrambo dokumentov in za upravljanje spletnih povezav (na primer s trajnimi identifikatorji dokumentov DOI, URN…). Informacij o ceni APC so skrite, veliko je „drobnega tiska“ in možna presenečenja na strani avtorja ob prejemu računa. Včasih se pojavlja preprečevanje spletnim iskalnikom, da indeksirajo vsebine izbrane revije ali založbe v različne, tudi akademske indekse (na primer Google Scholar). Značilna je tudi izdelava zaščitenih verzij dokumentov PDF („copy proofs“), da se zaščitijo pred analizami plagiarizma (plagiatorstva). Navodila avtorjem so pogosto prepisana iz drugih, bolj uveljavljenih revij. Naslov revije pokriva preširoko področje s ciljem, da bi privabili čim več avtorjev (na primer Journal of Education), v naslovu revije se pogosto pojavlja kombinacija dveh ali več  terminov, ki vsebinsko ne sodijo v isti kontekst (na primer Journal of Business, Humanities and Technology).

Ime izbrane revije pogosto ni skladno s poslanstvom revije in področjem, ki ga pokriva. Ime revije pogosto zavajajoče odraža geografski izvor (na primer, v naslovu je besedica „Canadian“, čeprav ne založba niti urednik nimata povezave s Kanado). Založba zavaja s podatki o faktorjih vpliva ter indeksiranjem revij v poznanih citatnih indeksih. Govorimo o t. i. „fake impact factors“  kot so na primer Universal Impact Factor (UIF), Global Impact Factor (GIF) in Citefactor. Uredništva pošiljajo zahteve za recenzije (kot spam) posameznikom, nekvalificiranim za izdelavo recenzij.  Uredništva zavajajo z navedbami o indeksaciji revij v mednarodnih bibliografskih bazah podatkov. Uredništva običajno nimajo mehanizmov za preprečevanje in odkrivanje plagiarizma, samoplagiarizma, manipulacij z grafičnimi elementi in podobno. Uredništva pogosto prosijo avtorje za predloge možnih recenzentov in jih tudi uporabijo brez preverjanja znanstvene verodostojnosti in konflikta interesov. To pogosto vodi tudi v izdelavo navideznih identitet v elektronskem okolju in na tak način lahko avtorji sami sebi recenzirajo objave.

Pogosto se pojavlja bibliometrična izoliranost ali pogosto citiranje iz manjših, v citatnih indeksih neindeksiranih znanstvenih revij. Pogosta je tudi citiranost iz istega okolja, v katerem izhaja revija (na primer iz iste države in podobno). Pojavljajo se  citatni karteli ter veliko samocitiranja na nivoju naslova revije. Veliko število umetno vstavljenih oziroma fabriciranih citatov, ki ne odražajo vsebinske ustreznosti.

Pogosto se pojavljajo ponovne objave publikacij, ki so že bile objavljene v drugih revijah. Uporablja se terminologija„samohvale“ (na primer, da gre za vodilno založbo na izbranem področju, kljub temu, da revija izhaja šele kratek čas). Pogoste so manipulacije z naslovi. Pogosto registrirajo poštne naslove in domenske naslove v zahodnih državah, da dajejo videz, da od tam tudi prihajajo, se pa dejansko nahajajo v drugih državah. „Contact us“ stran je pogosto le spletni obrazec za pošiljanje e-pošte. Poštni naslov, mesto in država pogosto niso navedeni.  Uredništva ne zagotavljajo in zahtevajo lektoriranja publikacij. Pogoste so objave t.i. psevdoznanosti, razne polemike, eseje…

Kaj so plenilske revije in kdaj lahko govorimo le slabih praksah znanstvenih revij? 
Odgovor težko povemo. Ključna značilnost znanstvenih revij je urejen, objektiven in pošten recenzijski sistem. Pogosto založbe in posamezne znanstvene revije, kjer srečujemo slabe prakse in standarde izdajanja, formalno recenzijske postopke zagotavljajo, ne moremo pa zagotoviti, da gre za recenzijski sistem po standardih urejene znanstvene revije. 

Mednarodne znanstvene založbe imajo okoli 7 milijard prihodkov na leto ter izjemno visoke stopnje dobička. Ne verjamem, da plenilske revije od tega ogromnega kolača dobijo kaj več kot drobtinice. Pravzaprav se sprašujem, kdo je tu v resnici plenilec?

Bi katero rekel še o ugrabljenih revijah, a moram kidat! 

Do naslednje veselice, vaš M

četrtek, 01. februar 2018

Dajmo še katero reči o finskem dogovoru

Včeraj sem pisal o finskem dogovoru, ki ga je finski nacionalni konzorcij FinElib dosegel z založbo Elsevier. Rad bi nanizal še nekaj razmišljanj v zvezi s tem. Potek in rezultat teh pogajanj je namreč zelo poučen, za pogajalce z Elsevierjem pa zelo uporaben. Vse v tem prispevku so sicer le domneve, vendar pa glede na izkušnje lahko skoraj zagotovo zatrdim, da bi te domneve v večji meri morale držati. Značilnosti dogovora kažejo na strateško agendo tega založniškega tigra v zvezi s prehodom na "odprto znanost". V narekovajih zato, ker je več kot očitno, da je pojmovanje odprte znanosti založbe Elsevier v bistveni distinkciji od splošno priznanega pojmovanja tega termina nas revežev in naivcev.

Kontekst 
Kratek rezime, da se postavimo v širši kontekst.

Finski konzorcij FinElib je začel s pogajanji v letu 2016, ko so si postavili dva bistvena cilja:

- dosega poslovnega modela, ki bi v ceno vključeval tudi stroške odprtega objavljanja,

- obvladovanje stroškov oz. poslovni model, ki bi izključil poslovna tveganja spiralnega povečevanja cen.

Kot rečeno, 17. 1. 2017 so Finci podpisali triletno pogodbo z Elsevierjem, ki 35 finskih institucijam zagotavlja dostop do nekaj manj kot 1.900 naslovov v servisu ScienceDirect ter možnost odprtega publiciranja s 50 % popustom v 1.500 naslovih Science Directa.

Razočaranje na prvo žogo
Kot sem že omenil, je novica o dosežku konzorcija med finskimi raziskovalci povzročila določeno razočaranje, saj so bila pričakovanja velika. Razloga za razočaranje sta verjetno dva. Prvi se po vsej verjetnosti - špekuliram - skriva v naboru revij, kjer je omogočeno odprto publiciranje po polovični ceni. Poleg tega je pomemben razlog za razočaranje tudi dejstvo, da bodo raziskovalci kljub popustu še vedno soočeni s plačevanjem APC-jev, ki jih bodo morali zagotoviti iz različnih virov.

Zanimivi je tudi dejstvo, da je veliko raziskovalcev izrazilo nezadovoljstvo tudi zaradi pomislekov, da pogodba sistemsko podpira financiranje APC-jev v hibridnih revijah. Debata o tem poteka na FB strani Open Science Finland https://www.facebook.com/groups/open.science.fi/permalink/1289205814527950/?comment_id=1292874930827705&notif_id=1516538011471381&notif_t=group_comment_reply.

Krasni novi svet ali megla v močvirju
Založniki so s pojavom odprte znanosti dobili možnost dodatnega vira prihodkov v obliki APC. Ključni razlog za to je prozaičen: politika in priporočila Evropske komisije glede embargov pri samoarhiviranju v repozitorije so v praksi neuresničljiva. Večina držav Evropske unije - za razliko od Nemčije in Avstrije tudi Slovenija - je te politike v taki ali drugačni obliki povzela in s tem v veliki meri omejila možnosti uresničevanja politik odprte znanosti skozi samoarhiviranje člankov v repozitorijih. Na tak način sta raziskovalcem - in založnikom - na voljo ostali le možnosti objav v hibridnih in zlatih revij. Do posla so torej založniki prišli z veliko podporo financerjev. 

Praviloma bi t. i. flip v odprto publiciranje bila dobrodošla reč. Enostavno bi revije, ki so sedaj naročniške, založniki spremenili v zlate. Naročnine bi odpadle, revije bi se financirale s plačevanjem APC-jev. Financerji bi spremenili proračune za naročnine v proračune za financiranje APC-jev. Vendar...

Vendar se založniki niso ustavili. Želijo oboje, naročnine kot tudi APC-je. Zato so vpeljali možnost plačevanja APC-jev tudi za članke v naročniških revijah. In ne le,  da za te članke dobijo plačilo v obliki APC-jev, z manipulacijami in ne-transparentnimi evidencami te članke prodajo naprej kot naročniške. Saj vendar naročnine za tekoče leto poberejo že na začetku leta, ko niti sami ne vedo, koliko APC-jev bodo dobili v tem letu. 

Želja raziskovalne skupnosti je, da bi hibridne revije čim prej prešle v zlati licenčni režim oziroma, da bi se naročnine ukinile. Cilj založnikov je, da ta prehod upočasnijo in z zavlačevanjem poleg naročnin pridobijo čim več prihodkov na račun prodaje teh  - z APC - ji enkrat že plačanih - člankov. Ker pa se založniki predstavljajo kot esencialni del raziskovalne strukture in kot partner raziskovalcev, je treba to politiko mesarjenja po raziskovalnih proračunih zaviti v celofan. Prav finski primer daje obrise te zvite politike.

Jasni obrisi nove politike Elsevierja
Več kot očitni so obrisi nove politike Elsevierja v okolju odprte znanosti. Na kratko je agenda založnika sledeča:


- obdržati naročniški poslovni model, ki zagotavlja vsakoletno povečevanje cen;

- s politiko "ločenih oddelkov" (oddelek za naročnine je baje popolnoma ločen od oddelka za politiko odprtega dostopa!?!) otežiti kakršne koli pogovore o kombinaciji naročnin in stroškov odprtega dostopa (recimo, pogodbe s pobotom);

- če že, po nizozemskem in finskem vzoru, določitev seznama izbranih revij, kjer lahko raziskovalci odprto objavljajo pod ugodnejšimi pogoji. Vendarle, pomembno bi bilo videti ta seznam revij. Upam si trditi, da ga je sestavil Elsevier. Upam si trditi, da so to večinoma revije iz tretjega in četrtega kvartila, ki so v načrtu za prehod v zlati dostop;

Upam si trditi, da ta politika odbire revij za zlati dostop temelji na logiki, da najbolj prestižnih revij nima nobenega smisla imeti v zlatem dostopu. Tam so naročnine najbolj visoke in tudi APC-jev je veliko, saj so raziskovalci za objave v teh revijah pripravljeni plačati veliko bolj kot za objave v manj prestižnih revijah;

Elsevier sedaj računa takole: dobili smo 27 mio za naročnine. Finska znanstvena politika zahteva objave v prestižnih revijah (1. kvartil) in bomo verjetno pokasirali dobršen delež APC-jev v celotnem znesku. Za tistih nekaj objav v 1.500 revijah, kjer so APC-ji s popustom, pa tudi nič hudega. Z dvema milijardama in pol prihodkov bomo pa ja preživeli ta drobni izpad prihodkov. 

Vložek je dolgoročen. Z morebitnim slučajnim povečanjem objav v kateri izmed teh 1.500 revij se morda poveča tudi število citatov in morda posledično faktor vpliva. Še bolj pomemben vložek pa je v podobo Elsevierja kot promotorja odprte znanosti. Čeprav so prodali crap, bo povprečen bralec izjav za javnost ganjen ob navidezni velikodušnosti založbe. Sporočila za javnost se berejo nekako v smislu "...za partnerstvo in podporo raziskovalni skupnosti na Finskem je Elsevier žrtvoval veliko prihodkov, a ohranil integriteto..."  

Če povzamem: politika je ohraniti naročnine, ugodnejše pogoje za odprto publiciranje pa zagotoviti za manjši, po vsej verjetnostni manj prestižen, del znanstvenih revij v servisu ScienceDirect.

In še en pomemben detajl v teh pogajanjih - tako v Nemčiji kot tudi na Finskem. Začasni dogovor o uporabi revij potem, ko so se naročnine iztekle, navkljub dejstvu, da licenčna pogodba ni bila podpisana in se pogajanja še niso zaključila, ni predstavljal nobenega problema. Uraden razlog verjetno je, da založnik ne bo nikoli pustil raziskovalce na cedilu. Vendarle dvomim o taki velikodušnosti Elsevierja v tem pogledu. Moja domneva je, da gre za strah, da bi v obdobju enega do dveh let med pogajanji, ko bi raziskovalna skupnost bila brez dostopa do revij, stvari potekale normalno in brez pretresov. Z drugimi besedami, strah pred ugotovitvijo, da lahko raziskovalci živijo brez Science Directa. 

Do naslednjega veselja, vaš M

PS: jutri bomo kidali, če bo čas, rečemo pa katero o plenilskih revijah.





Spletna aplikacija za anotacije Hypothesis v bazah Elesvierja

Slika:  http://stephanieerdman.weebly.com/annotation.html Veliki založniki se vse pogosteje ozirajo za spletnimi aplikacijami 2.0. S ...