sreda, 31. januar 2018

Finska dilema: uspeh ali razočaranje v nizozemskem slogu

No, najprej o tem, da ozna sve dozna. Ni se bilo potrebno zelo potruditi, saj je podatkov o dogovoru med FinElib in Elsevierjem iz dneva v dan več. V enem izmed zapisov sem poročal, da je veliko nejasnosti glede dogovora med založbo Elsevier in finskim konzorcijem FinELib, podpisanim 17. 1. 2018. Uporabil  sem torej vse svoje obveščevalne sposobnosti in sedaj vam lahko poročam o natančnejših rezultatih tega dogovora:

- gre za triletno pogodbo, ki 24. finskim univerzam in 11. raziskovalnim inštitutom zagotavlja dostop do 1850 naslovov revij v Science Direct;
- Elsevier in FinElib sta podpisala OA pilot dogovor, ki bo finskim raziskovalcem, članom afiliacij konzorcija, omogočal 50% popust za APC-je za objave v 1500 revijah;
vrednost triletnega dogovora je 27 mio EUR.

Pri tem ni podrobneje pojasnjen poslovni model. Ni jasno, ali so knjižnice obdržale naročnine in arhive ali pa gre le za najem branja. Prav netransparentnost dogovarjanja in dogovora samega je najbolj pogost očitek strokovnjakov.

Odzivi so mešani. Finski raziskovalci so v debati na Facebooku izrazili globoko razočaranje, nekateri govorijo o kapitulaciji pred Elsevierjem in podobno. Kar je zanimivo v tej debati je, da številni očitki letijo na reafirmacijo sistemske podpore financiranja APC-jev v hibridnih revijah, kar potrjuje moje domneve in videnje stvari, da je to morda najbolj sporen moment tovrstnih dogovorov. Več o tej debati na Facebooku na https://www.facebook.com/groups/open.science.fi/permalink/1289205814527950/?comment_id=1292874930827705&notif_id=1516538011471381&notif_t=group_comment_reply.

Pomisleke imajo tudi drugi strokovnjaki. Ulrich Herb podrobneje pojasni, da gre v revijah, ki so na voljo za objave s 50 % popustom za APC-je za 1500 hibridbnih revij in 100 zlatih revij. Kako je bil dogovorjen seznam teh revij, ni znano, po mojih predvidevanjih na podlagi izkušebj ga je verjetno določil založnik. Ob tem se poraja dvom, ki je spremljal podoben dogovor na Nizozemskem. V teh seznamih lahko manjkajo najbolj prestižne in vplivne revije. Zanesljivo manjkajo revije znanstvenih združenj, ki izhajajo pod okriljem Elsevierja (na primer Cell) (vir  https://www.scinoptica.com/2018/01/news-about-the-elsevier-agreement-in-finland/.)

Elsevier je dogovor predstavil v svojem značilnem stilu. Najprej so poudarili, da se je v letih od 2011 do 2015 število publikacij finskih avtorjev v revijah Science Direct povečalo za 37,5 %, medtem, ko se je število vseh člankov finskih raziskovalcev v enakem obdobju povečalo le za 15,8 %. Ob tem je podpredsednik Elsevierja Gino Usi zatrdil, da je povprečna vplivnost revij  Science Direct, izmerjena skozi citiranost,  30 % nad povprečjem na trgu. Če povzamemo: Elsevierjev tržni delež je v hitrem porastu ( generirajo ga javni raziskovalni proračuni op. avtorja), Science Direct vsebuje nadpovprečno kakovostne revije (vsebinsko jih zagotavljajo javni raziskovalni proračuni op. avtorja). Dogovori z Elsevierjem so torej esencialni za uspešno delo raziskovalcev (vir https://www.elsevier.com/about/press-releases/science-and-technology/finelib-and-elsevier-reach-agreement-for-subscription-access-and-open-access-publishing).

Reakcija Elsevierja je zanimiva. Želja, da dogovor predstavijo kot atraktiven, inovativen in win - win, na nek način potrjuje mojo domnevo in strategijo založnika. S takimi dogovori, kot je dogovor s FinELib - Timothy Gowers jih imenuje razočarajoči dogovori v nizozemskem slogu vir: https://plus.google.com/+TimothyGowers0/posts/8jP9x82rDnm?fscid=z13ndzwrotfhsbb1i22ej5togtmlgleol04.1516388475167921 - ustvarjajo meglo, v kateri skozi zaračunavanje APC v hibridnih revijah ter manipulacijami z double dippingom še dodatno mesarijo po že itak razmesarjenih javnih proračunih za raziskovalno dejavnost. Danes Finska, jutri Nemčija...da  o Sloveniji in podobno majhnih državah ne govorimo. Kje si Evropska komisija, zdaj, ko te najbolj rabimo?

Do naslednje veselice, vaš M




Zakaj so dobički založb mednarodne znanstvene literature tako veliki?

Leta 1995 je so ob razcvetu servisov interneta, še posebej storitev svetovnega spleta veliki založnikom napovedovali konec njihove dejavnosti. Ameriška revija s področja poslovanja in ekonomije Forbes je napovedala, da bo založba Elsevier, ki ima na trgu mednarodne znanstvene literature največji delež, prva žrtvev interneta. Izhajali so iz podmene, da bo svetovni splet povezal raziskovalce, ki si bodo poslej delili znanstvena dognanja brezplačno. Predvidevali so, da znanstvenih revij v tradicionalni obliki sploh ne bo več.

Dvajset let kasneje e soočamo z nasprotnim; izdajanje mednarodne znanstvene literature spada med najbolj dobičkonosne branže. Cookson v Financial Timesu navaja poslovne podatke za  založbo Elsevier, divizija znanstvene revije (https://www.ft.com/content/93138f3e-87d6-11e5-90de-f44762bf9896). V letu 2014 so imeli 2 milijardi funtov prihodkov. Stopnja dobička je znašala 34 %, kar je pomenilo štirikrat več od stopnje dobička prvih 100 podjetij na London Stock Exchange (FTSE 100, Financial Times Stock Exchange 100 Index, FTSE 100 Index, FTSE 100 ali Footsie). V letu 2014 so izdali 380.000 znanstvenih člankov v 2.500 znanstvenih revijah.

Če vzamemo 380.000 člankov, prihodek 2 milijardi funtov ter stopnjo dobička  34 % ugotovimo, da je:

- je bil prihodek na en objavljen znanstveni članek v revijah založbe Elsevier okoli 5.300 funtov,

- da je bil dobiček na en objavljen članek okoli 1.800 funtov.

V letu 2014 so le slovenske univerze v revijah založbe Elsevier objavile 1021 člankov (Univerza v Ljubljani 714, Univerza v Mariboru 213, Univerza na Primorskem 61, Univerza Nova Gorica 33).  Glede na te podatke lahko sklepamo, da so objavljeni članki slovenskih univerz  založbi Elsevier prinesli 1.837.800 funtov dobička.

Velike stopnje dobička imajo tudi druge založbe mednarodne znanstvene literature. Založbi Springer Nature in Taylor &Francis naj bi leta 2012 imela stopnjo dobička 35 %, založba Wiley & Sons pa 29 % . Po nekaterih drugih podatkih naj bi največjo stopnjo dobička imela prav založba Wiley & Sons, več kot 40 %. Vsekakor lahko zaključimo, da je stopnja dobička velikih založb mednarodne znanstvene literature med 30 % in 40 %.

Vprašanje je, zakaj so dobički velikih založb mednarodne znanstvene literature tako veliki. Zgoraj navedi ukrepi ob prehodu na izdajanje e-revij so sicer lahko pripomogli k povečevanju dobičkov, a vendarle ne v takem obsegu. Prav tako ne moremo pričakovati, da bi tako velike stopnje dobička lahko bile posledice naročnin, ki jih založbam plačujejo knjižnice.

Odgovor na to se skriva v dejstvu, da vsebinski del znanstvenih revij zagotavljajo raziskovalci v veliki meri le za raziskovalni prestiž in odmevnost. Velika večina raziskovalcev je zaposlena v raziskovalnih organizacijah, ki jih financirajo praviloma javni proračuni. Raziskovalna dognanja so torej rezultat javnega financiranja. Ko raziskovalci o teh dognanjih želijo obvestiti zainteresirano javnost, morajo napisati znanstveno delo ter ga objaviti. Tudi pisanje znanstvenih del (znanstvenih člankov, znanstvenih monografij ipd.) financira javni proračun, saj raziskovalci v veliki večini to počno v službenem času kot del raziskovalne dejavnosti. Ko objavijo znanstveno delo, raziskovalci to praviloma naredijo brez plačila. Ko znanstveno delo, na primer znanstveni članek, objavijo v znanstveni reviji po tradicionalnem licenčnem modelu, ob objavi z založbo podpišejo pogodbo, v kateri materialne avtorske pravice prenesejo na založbo. Tudi recenzorsko delo opravljajo raziskovalci praviloma brezplačno in v službenem času, prav tako tudi uredniško delo v znanstvenih revijah. To pomeni, da veliko večino vsebinskega dela izdajanja znanstvenih revij financira javni proračun, materialne avtorske pravice tega, z javnimi sredstvi financiranega intelektualnega dela, pa preidejo k založniku.

Odziv na te prakse založnikov so razne iniciative in akcije raziskovalnih skupnosti kot je na primer akcija No Deal No Review http://www.nodealnoreview.org/ finskih raziskovalnih organizacij. Gre za bojkot raziskovalcev pri recenzijskem delu v revijah založbe Elsevier. Imamo novice, da so Finci podpisali sporazum s to založbo. Žal podrobnejših informacij ni - v praksi se očitno izvaja še en od mnogih tihih dogovorov. Ali so dosegli kak preboj? Ali je bojkot dejansko vplival na boljše pogoje za finske raziskovalce pri odprtih objavah? Skromna informacija o dogovoru brez bistvenih vsebinskih delov na https://www.scinoptica.com/en/2018/01/finnish-consortium-finelib-reaches-agreement-with-elsevier/?pdf=1920.

Vprašanje, ki muči mene, pa je, zakaj Evropska komisija ne poseže bolj odločno v to izčrpavanje javnih proračunov, namenjenih za raziskovalno dejavnost.



torek, 30. januar 2018

Open Divide

Imel sem to srečo, da sem preko prof. Južniča spoznal prof. Joachima Schöpfla z univerze v Lillu. Pred dvema letoma je predaval na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete, obiskal pa je tudi našo knjižnico. V iztekajočem se letu 2017 je s kolegom prof. Herbom izdal knjigo Open Divide, ki opisuje ključne dileme znanstvene komunikacije sedanjega časa.

Knjiga v svojem delu podrobno obravnava dileme v zvezi s komercializacijo odprtega dostopa in odprte znanosti, tudi v zvezi s cilji in napori projekta DEAL zveze nemških raziskovalnih organizacij, ki jih predstavlja Rektorska konferenca Republike Nemčije. Cilj projekta DEAL je na prvi pogled enostaven in sicer sprememba poslovnega modela pri največjih treh založbah mednarodne znanstvene literature in sedanjega (oz. bivšega, saj so naročnino medtem že odpovedali) naročniškega sistema v t. i. poslovni model Publish and Read oz. PAR. PAR predstavlja poslovni in licenčni model, ko določena institucija ali konzorcij založniku namesto za naročnino plača za odprte objave raziskovalcev izbrane institucije. Uporabo znanstvenih revij oziroma branje pa bi bilo po idealnih scenarijih brezplačno. Ob mnogih strokovnjakih s tega področja tudi Schöpfel in Herb izražata strah, da bi prav projekt DEAL lahko prispeval še k večji komercializaciji odprte znanosti. S podobnimi dvomi in strahovi se na primer srečamo tudi v članku Brembsa in Holcomba z naslovom Open access in Germany: the best DEAL is no deal dostopno na https://www.timeshighereducation.com/blog/open-access-germany-best-deal-no-deal. 

Zakaj strah in dvomi ob projektu DEAL? Gre za to, da je Nemčija velesila v znanosti, globalno, v evropskem raziskovalnem okolju pa še posebej. Poleg Nemčije so tu še Velika Britanija, Francija, Nizozemska... Velika Britanija rešuje problem odprte znanosti z enormnim financiranjem t. i. combo licenčnih pogodb oziroma pogodb s pobotom (offset pogodbe). Nizozemci so dosegli le manjše pilotne projekte PAR pri založbi Elsevier. Francoski raziskovalci poznajo nekoliko drugačne obrazce znanstvenih objav. In ostanejo torej Nemci. Le ti s svojimi 160.000 članki, indeksiranimi v citatnem indeksu SCOPUS (na primer slovenski raziskovalci na leto objavijo okoli 6000 takih člankov) za založnike predstavljajo pomemben vir vsebin, tako po kvantiteti kot po kvaliteti znanstvenih del. Za založnike mednarodne znanstvene literature je značilno, da so izjemno prilagodljivi in so za dosego svojih ciljev pripravljeni sklepati kompromise, v kolikor njihov finančni in kapitalski interes ni ogrožen. Kompromise zagotavljajo in ščitijo s tajnostjo licenčnih pogodb oz. tako imenovanimi non disclosure clauses. Z drugimi besedami, nihče ne bo izvedel, kaj so se z izbranimi partnerji dogovorili. Hkrati je strateški pristop založnikov, da fragmentirajo trg. Želijo se pogajati s čim manjšimi entitetami, na primer z nacionalnimi konzorciji in še bolje s posameznimi institucijami. Nikakor pa ne na primer z Evropsko komisijo ali Evropsko znanstveno fundacijo. Na tak način torej nastajajo tako imenovani tihi dogovori, ki so rezultat pogajalskih spretnosti posameznih držav v kombinaciji s tržno pomembnostjo raziskovalnega outputa izbrane države za posamezne založnike. In tu pridemo do bistva. Majhnim državam, kot je Slovenija, pa tudi drugim,  je v velikem interesu, da se prehod v odprto znanost izvede čim hitreje. PAR pogodbe pa bi ta prehod zavlačevale. In če PAR podpiše taka znanstvena velesila, kot je Nemčija, se ta učinek prehoda še toliko bolj pozna. In zakaj bi PAR pogodbe sploh zavlačevale tranzicijo v odprto znanost? Zato, ker bi s PAR pogodbami financirali objave v hibridnih revijah. Škarje in platno spremembe hibridnih revij v zlate (v celoti odprte brez naročnine) bi ostalo v rokah založnikov. Dvojno zaračunavanje (double dipping) bi za založnike postalo še bolj dobičkonosno, kot je sedaj. In mnoge politike (mimogrede, slovenska nacionalna strategija žal ne) nasprotujejo sistemskemu financiranju  APC v hibridnih revijah. Najbolj znan tovrsten primer je FP 7  Post Grant Pilot. 

Kaj je torej prava rešitev pereče problematike prehoda v odprto znanost? Pravi poti do rešitve bi bili po mojem skromnem mnenju dve. Ena bi bila nekoliko nepriljubljena, a po mojem mnenju učinkovita in sicer, da Evropska komisija enostavno sprejme zakon, ki založnikom predpisuje, da morajo v licenčnih pogodbah v državah Evropske unije upoštevati licenčna določila odprtega dostopa kot so na primer 6 mesečni embargo pri samoarhiviranju v repozitorije ali pa podpora objavam v zlatih revijah. S tem bi dejansko ukinili sistemsko financiranje APC v hibridnih revijah, ki predstavlja mlinski kamen prehoda v odprto znanost. Druga pot je bolj kompleksna, a dolgoročno gledano edina vzdržna. Kajti, če vemo, da smo pri prvi rešitvi vendarle ohranili naročnine na znanstvene revije, se moramo zavedati, da bo nevzdržna spirala rasti cen ostala. V drugi rešitvi pa razmišljam o spremembi sistema evaluacije znanstvene odličnosti na način, da bi z ukinitvijo znanstvenih revij kot platforme znanstvene komunikacije  iz delovnega kroga izločili založnike. Z nivoja evaluacije na podlagi naslova revije bi bilo potrebno stopiti na nivo članka. Članke bi arhivirali v podatkovno pretočnih repozitorijih (na primer po standardu OpenAire). Bibliometrične kazalnike bi morale zamenjati recenzijske ocene. Recenzijski sistemi bi morali v največji meri izločiti konflikt interesov. In še bi lahko naštevali. Vendarle, ali je druga rešitev sploh možna? Menim, da v tem trenutku ni možnosti za tako dramatične spremembe. Povem pa vam, kaj bo očiten znak, da se ta druga možnost vendarle izpolni. Očiten znak bo, ko bodo veliki založniki začeli investirati v repozitorije. Prav zato je Elsevierjev nakup repozitorija SSRN pred leti sprožil veliko polemik. Veliki založniki mednarodne znanstvene literature imajo enostavno preveč denarja, da znanosti ne bi obravnavali kot svojega plena. Kupijo lahko vse na tem svetu razen Googla. Njih pa lahko kupi le Google. V pričakovanju novih veselic, vaš M
Do naslednje veselice, vaš M

Odprta znanost in konzorciji - kako naprej?

 V preteklih tednih sem imel dva intervjuja, v katerih sem poskušal podrobneje opisati, kako se odprta znanost v zadnjem obdobju intenzi...