Imel sem to srečo, da sem preko prof. Južniča spoznal prof. Joachima Schöpfla z univerze v Lillu. Pred dvema letoma je predaval na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete, obiskal pa je tudi našo knjižnico. V iztekajočem se letu 2017 je s kolegom prof. Herbom izdal knjigo Open Divide, ki opisuje ključne dileme znanstvene komunikacije sedanjega časa.
Knjiga v svojem delu podrobno obravnava dileme v zvezi s komercializacijo odprtega dostopa in odprte znanosti, tudi v zvezi s cilji in napori projekta DEAL zveze nemških raziskovalnih organizacij, ki jih predstavlja Rektorska konferenca Republike Nemčije. Cilj projekta DEAL je na prvi pogled enostaven in sicer sprememba poslovnega modela pri največjih treh založbah mednarodne znanstvene literature in sedanjega (oz. bivšega, saj so naročnino medtem že odpovedali) naročniškega sistema v t. i. poslovni model Publish and Read oz. PAR. PAR predstavlja poslovni in licenčni model, ko določena institucija ali konzorcij založniku namesto za naročnino plača za odprte objave raziskovalcev izbrane institucije. Uporabo znanstvenih revij oziroma branje pa bi bilo po idealnih scenarijih brezplačno. Ob mnogih strokovnjakih s tega področja tudi Schöpfel in Herb izražata strah, da bi prav projekt DEAL lahko prispeval še k večji komercializaciji odprte znanosti. S podobnimi dvomi in strahovi se na primer srečamo tudi v članku Brembsa in Holcomba z naslovom Open access in Germany: the best DEAL is no deal dostopno na https://www.timeshighereducation.com/blog/open-access-germany-best-deal-no-deal.
Zakaj strah in dvomi ob projektu DEAL? Gre za to, da je Nemčija velesila v znanosti, globalno, v evropskem raziskovalnem okolju pa še posebej. Poleg Nemčije so tu še Velika Britanija, Francija, Nizozemska... Velika Britanija rešuje problem odprte znanosti z enormnim financiranjem t. i. combo licenčnih pogodb oziroma pogodb s pobotom (offset pogodbe). Nizozemci so dosegli le manjše pilotne projekte PAR pri založbi Elsevier. Francoski raziskovalci poznajo nekoliko drugačne obrazce znanstvenih objav. In ostanejo torej Nemci. Le ti s svojimi 160.000 članki, indeksiranimi v citatnem indeksu SCOPUS (na primer slovenski raziskovalci na leto objavijo okoli 6000 takih člankov) za založnike predstavljajo pomemben vir vsebin, tako po kvantiteti kot po kvaliteti znanstvenih del. Za založnike mednarodne znanstvene literature je značilno, da so izjemno prilagodljivi in so za dosego svojih ciljev pripravljeni sklepati kompromise, v kolikor njihov finančni in kapitalski interes ni ogrožen. Kompromise zagotavljajo in ščitijo s tajnostjo licenčnih pogodb oz. tako imenovanimi non disclosure clauses. Z drugimi besedami, nihče ne bo izvedel, kaj so se z izbranimi partnerji dogovorili. Hkrati je strateški pristop založnikov, da fragmentirajo trg. Želijo se pogajati s čim manjšimi entitetami, na primer z nacionalnimi konzorciji in še bolje s posameznimi institucijami. Nikakor pa ne na primer z Evropsko komisijo ali Evropsko znanstveno fundacijo. Na tak način torej nastajajo tako imenovani tihi dogovori, ki so rezultat pogajalskih spretnosti posameznih držav v kombinaciji s tržno pomembnostjo raziskovalnega outputa izbrane države za posamezne založnike. In tu pridemo do bistva. Majhnim državam, kot je Slovenija, pa tudi drugim, je v velikem interesu, da se prehod v odprto znanost izvede čim hitreje. PAR pogodbe pa bi ta prehod zavlačevale. In če PAR podpiše taka znanstvena velesila, kot je Nemčija, se ta učinek prehoda še toliko bolj pozna. In zakaj bi PAR pogodbe sploh zavlačevale tranzicijo v odprto znanost? Zato, ker bi s PAR pogodbami financirali objave v hibridnih revijah. Škarje in platno spremembe hibridnih revij v zlate (v celoti odprte brez naročnine) bi ostalo v rokah založnikov. Dvojno zaračunavanje (double dipping) bi za založnike postalo še bolj dobičkonosno, kot je sedaj. In mnoge politike (mimogrede, slovenska nacionalna strategija žal ne) nasprotujejo sistemskemu financiranju APC v hibridnih revijah. Najbolj znan tovrsten primer je FP 7 Post Grant Pilot.
Kaj je torej prava rešitev pereče problematike prehoda v odprto znanost? Pravi poti do rešitve bi bili po mojem skromnem mnenju dve. Ena bi bila nekoliko nepriljubljena, a po mojem mnenju učinkovita in sicer, da Evropska komisija enostavno sprejme zakon, ki založnikom predpisuje, da morajo v licenčnih pogodbah v državah Evropske unije upoštevati licenčna določila odprtega dostopa kot so na primer 6 mesečni embargo pri samoarhiviranju v repozitorije ali pa podpora objavam v zlatih revijah. S tem bi dejansko ukinili sistemsko financiranje APC v hibridnih revijah, ki predstavlja mlinski kamen prehoda v odprto znanost. Druga pot je bolj kompleksna, a dolgoročno gledano edina vzdržna. Kajti, če vemo, da smo pri prvi rešitvi vendarle ohranili naročnine na znanstvene revije, se moramo zavedati, da bo nevzdržna spirala rasti cen ostala. V drugi rešitvi pa razmišljam o spremembi sistema evaluacije znanstvene odličnosti na način, da bi z ukinitvijo znanstvenih revij kot platforme znanstvene komunikacije iz delovnega kroga izločili založnike. Z nivoja evaluacije na podlagi naslova revije bi bilo potrebno stopiti na nivo članka. Članke bi arhivirali v podatkovno pretočnih repozitorijih (na primer po standardu OpenAire). Bibliometrične kazalnike bi morale zamenjati recenzijske ocene. Recenzijski sistemi bi morali v največji meri izločiti konflikt interesov. In še bi lahko naštevali. Vendarle, ali je druga rešitev sploh možna? Menim, da v tem trenutku ni možnosti za tako dramatične spremembe. Povem pa vam, kaj bo očiten znak, da se ta druga možnost vendarle izpolni. Očiten znak bo, ko bodo veliki založniki začeli investirati v repozitorije. Prav zato je Elsevierjev nakup repozitorija SSRN pred leti sprožil veliko polemik. Veliki založniki mednarodne znanstvene literature imajo enostavno preveč denarja, da znanosti ne bi obravnavali kot svojega plena. Kupijo lahko vse na tem svetu razen Googla. Njih pa lahko kupi le Google. V pričakovanju novih veselic, vaš M
Do naslednje veselice, vaš M
Knjiga v svojem delu podrobno obravnava dileme v zvezi s komercializacijo odprtega dostopa in odprte znanosti, tudi v zvezi s cilji in napori projekta DEAL zveze nemških raziskovalnih organizacij, ki jih predstavlja Rektorska konferenca Republike Nemčije. Cilj projekta DEAL je na prvi pogled enostaven in sicer sprememba poslovnega modela pri največjih treh založbah mednarodne znanstvene literature in sedanjega (oz. bivšega, saj so naročnino medtem že odpovedali) naročniškega sistema v t. i. poslovni model Publish and Read oz. PAR. PAR predstavlja poslovni in licenčni model, ko določena institucija ali konzorcij založniku namesto za naročnino plača za odprte objave raziskovalcev izbrane institucije. Uporabo znanstvenih revij oziroma branje pa bi bilo po idealnih scenarijih brezplačno. Ob mnogih strokovnjakih s tega področja tudi Schöpfel in Herb izražata strah, da bi prav projekt DEAL lahko prispeval še k večji komercializaciji odprte znanosti. S podobnimi dvomi in strahovi se na primer srečamo tudi v članku Brembsa in Holcomba z naslovom Open access in Germany: the best DEAL is no deal dostopno na https://www.timeshighereducation.com/blog/open-access-germany-best-deal-no-deal.
Zakaj strah in dvomi ob projektu DEAL? Gre za to, da je Nemčija velesila v znanosti, globalno, v evropskem raziskovalnem okolju pa še posebej. Poleg Nemčije so tu še Velika Britanija, Francija, Nizozemska... Velika Britanija rešuje problem odprte znanosti z enormnim financiranjem t. i. combo licenčnih pogodb oziroma pogodb s pobotom (offset pogodbe). Nizozemci so dosegli le manjše pilotne projekte PAR pri založbi Elsevier. Francoski raziskovalci poznajo nekoliko drugačne obrazce znanstvenih objav. In ostanejo torej Nemci. Le ti s svojimi 160.000 članki, indeksiranimi v citatnem indeksu SCOPUS (na primer slovenski raziskovalci na leto objavijo okoli 6000 takih člankov) za založnike predstavljajo pomemben vir vsebin, tako po kvantiteti kot po kvaliteti znanstvenih del. Za založnike mednarodne znanstvene literature je značilno, da so izjemno prilagodljivi in so za dosego svojih ciljev pripravljeni sklepati kompromise, v kolikor njihov finančni in kapitalski interes ni ogrožen. Kompromise zagotavljajo in ščitijo s tajnostjo licenčnih pogodb oz. tako imenovanimi non disclosure clauses. Z drugimi besedami, nihče ne bo izvedel, kaj so se z izbranimi partnerji dogovorili. Hkrati je strateški pristop založnikov, da fragmentirajo trg. Želijo se pogajati s čim manjšimi entitetami, na primer z nacionalnimi konzorciji in še bolje s posameznimi institucijami. Nikakor pa ne na primer z Evropsko komisijo ali Evropsko znanstveno fundacijo. Na tak način torej nastajajo tako imenovani tihi dogovori, ki so rezultat pogajalskih spretnosti posameznih držav v kombinaciji s tržno pomembnostjo raziskovalnega outputa izbrane države za posamezne založnike. In tu pridemo do bistva. Majhnim državam, kot je Slovenija, pa tudi drugim, je v velikem interesu, da se prehod v odprto znanost izvede čim hitreje. PAR pogodbe pa bi ta prehod zavlačevale. In če PAR podpiše taka znanstvena velesila, kot je Nemčija, se ta učinek prehoda še toliko bolj pozna. In zakaj bi PAR pogodbe sploh zavlačevale tranzicijo v odprto znanost? Zato, ker bi s PAR pogodbami financirali objave v hibridnih revijah. Škarje in platno spremembe hibridnih revij v zlate (v celoti odprte brez naročnine) bi ostalo v rokah založnikov. Dvojno zaračunavanje (double dipping) bi za založnike postalo še bolj dobičkonosno, kot je sedaj. In mnoge politike (mimogrede, slovenska nacionalna strategija žal ne) nasprotujejo sistemskemu financiranju APC v hibridnih revijah. Najbolj znan tovrsten primer je FP 7 Post Grant Pilot.
Kaj je torej prava rešitev pereče problematike prehoda v odprto znanost? Pravi poti do rešitve bi bili po mojem skromnem mnenju dve. Ena bi bila nekoliko nepriljubljena, a po mojem mnenju učinkovita in sicer, da Evropska komisija enostavno sprejme zakon, ki založnikom predpisuje, da morajo v licenčnih pogodbah v državah Evropske unije upoštevati licenčna določila odprtega dostopa kot so na primer 6 mesečni embargo pri samoarhiviranju v repozitorije ali pa podpora objavam v zlatih revijah. S tem bi dejansko ukinili sistemsko financiranje APC v hibridnih revijah, ki predstavlja mlinski kamen prehoda v odprto znanost. Druga pot je bolj kompleksna, a dolgoročno gledano edina vzdržna. Kajti, če vemo, da smo pri prvi rešitvi vendarle ohranili naročnine na znanstvene revije, se moramo zavedati, da bo nevzdržna spirala rasti cen ostala. V drugi rešitvi pa razmišljam o spremembi sistema evaluacije znanstvene odličnosti na način, da bi z ukinitvijo znanstvenih revij kot platforme znanstvene komunikacije iz delovnega kroga izločili založnike. Z nivoja evaluacije na podlagi naslova revije bi bilo potrebno stopiti na nivo članka. Članke bi arhivirali v podatkovno pretočnih repozitorijih (na primer po standardu OpenAire). Bibliometrične kazalnike bi morale zamenjati recenzijske ocene. Recenzijski sistemi bi morali v največji meri izločiti konflikt interesov. In še bi lahko naštevali. Vendarle, ali je druga rešitev sploh možna? Menim, da v tem trenutku ni možnosti za tako dramatične spremembe. Povem pa vam, kaj bo očiten znak, da se ta druga možnost vendarle izpolni. Očiten znak bo, ko bodo veliki založniki začeli investirati v repozitorije. Prav zato je Elsevierjev nakup repozitorija SSRN pred leti sprožil veliko polemik. Veliki založniki mednarodne znanstvene literature imajo enostavno preveč denarja, da znanosti ne bi obravnavali kot svojega plena. Kupijo lahko vse na tem svetu razen Googla. Njih pa lahko kupi le Google. V pričakovanju novih veselic, vaš M
Do naslednje veselice, vaš M
Ni komentarjev:
Objavite komentar