četrtek, 1. februar 2018

Dajmo še katero reči o finskem dogovoru

Včeraj sem pisal o finskem dogovoru, ki ga je finski nacionalni konzorcij FinElib dosegel z založbo Elsevier. Rad bi nanizal še nekaj razmišljanj v zvezi s tem. Potek in rezultat teh pogajanj je namreč zelo poučen, za pogajalce z Elsevierjem pa zelo uporaben. Vse v tem prispevku so sicer le domneve, vendar pa glede na izkušnje lahko skoraj zagotovo zatrdim, da bi te domneve v večji meri morale držati. Značilnosti dogovora kažejo na strateško agendo tega založniškega tigra v zvezi s prehodom na "odprto znanost". V narekovajih zato, ker je več kot očitno, da je pojmovanje odprte znanosti založbe Elsevier v bistveni distinkciji od splošno priznanega pojmovanja tega termina nas revežev in naivcev.

Kontekst 
Kratek rezime, da se postavimo v širši kontekst.

Finski konzorcij FinElib je začel s pogajanji v letu 2016, ko so si postavili dva bistvena cilja:

- dosega poslovnega modela, ki bi v ceno vključeval tudi stroške odprtega objavljanja,

- obvladovanje stroškov oz. poslovni model, ki bi izključil poslovna tveganja spiralnega povečevanja cen.

Kot rečeno, 17. 1. 2017 so Finci podpisali triletno pogodbo z Elsevierjem, ki 35 finskih institucijam zagotavlja dostop do nekaj manj kot 1.900 naslovov v servisu ScienceDirect ter možnost odprtega publiciranja s 50 % popustom v 1.500 naslovih Science Directa.

Razočaranje na prvo žogo
Kot sem že omenil, je novica o dosežku konzorcija med finskimi raziskovalci povzročila določeno razočaranje, saj so bila pričakovanja velika. Razloga za razočaranje sta verjetno dva. Prvi se po vsej verjetnosti - špekuliram - skriva v naboru revij, kjer je omogočeno odprto publiciranje po polovični ceni. Poleg tega je pomemben razlog za razočaranje tudi dejstvo, da bodo raziskovalci kljub popustu še vedno soočeni s plačevanjem APC-jev, ki jih bodo morali zagotoviti iz različnih virov.

Zanimivi je tudi dejstvo, da je veliko raziskovalcev izrazilo nezadovoljstvo tudi zaradi pomislekov, da pogodba sistemsko podpira financiranje APC-jev v hibridnih revijah. Debata o tem poteka na FB strani Open Science Finland https://www.facebook.com/groups/open.science.fi/permalink/1289205814527950/?comment_id=1292874930827705&notif_id=1516538011471381&notif_t=group_comment_reply.

Krasni novi svet ali megla v močvirju
Založniki so s pojavom odprte znanosti dobili možnost dodatnega vira prihodkov v obliki APC. Ključni razlog za to je prozaičen: politika in priporočila Evropske komisije glede embargov pri samoarhiviranju v repozitorije so v praksi neuresničljiva. Večina držav Evropske unije - za razliko od Nemčije in Avstrije tudi Slovenija - je te politike v taki ali drugačni obliki povzela in s tem v veliki meri omejila možnosti uresničevanja politik odprte znanosti skozi samoarhiviranje člankov v repozitorijih. Na tak način sta raziskovalcem - in založnikom - na voljo ostali le možnosti objav v hibridnih in zlatih revij. Do posla so torej založniki prišli z veliko podporo financerjev. 

Praviloma bi t. i. flip v odprto publiciranje bila dobrodošla reč. Enostavno bi revije, ki so sedaj naročniške, založniki spremenili v zlate. Naročnine bi odpadle, revije bi se financirale s plačevanjem APC-jev. Financerji bi spremenili proračune za naročnine v proračune za financiranje APC-jev. Vendar...

Vendar se založniki niso ustavili. Želijo oboje, naročnine kot tudi APC-je. Zato so vpeljali možnost plačevanja APC-jev tudi za članke v naročniških revijah. In ne le,  da za te članke dobijo plačilo v obliki APC-jev, z manipulacijami in ne-transparentnimi evidencami te članke prodajo naprej kot naročniške. Saj vendar naročnine za tekoče leto poberejo že na začetku leta, ko niti sami ne vedo, koliko APC-jev bodo dobili v tem letu. 

Želja raziskovalne skupnosti je, da bi hibridne revije čim prej prešle v zlati licenčni režim oziroma, da bi se naročnine ukinile. Cilj založnikov je, da ta prehod upočasnijo in z zavlačevanjem poleg naročnin pridobijo čim več prihodkov na račun prodaje teh  - z APC - ji enkrat že plačanih - člankov. Ker pa se založniki predstavljajo kot esencialni del raziskovalne strukture in kot partner raziskovalcev, je treba to politiko mesarjenja po raziskovalnih proračunih zaviti v celofan. Prav finski primer daje obrise te zvite politike.

Jasni obrisi nove politike Elsevierja
Več kot očitni so obrisi nove politike Elsevierja v okolju odprte znanosti. Na kratko je agenda založnika sledeča:


- obdržati naročniški poslovni model, ki zagotavlja vsakoletno povečevanje cen;

- s politiko "ločenih oddelkov" (oddelek za naročnine je baje popolnoma ločen od oddelka za politiko odprtega dostopa!?!) otežiti kakršne koli pogovore o kombinaciji naročnin in stroškov odprtega dostopa (recimo, pogodbe s pobotom);

- če že, po nizozemskem in finskem vzoru, določitev seznama izbranih revij, kjer lahko raziskovalci odprto objavljajo pod ugodnejšimi pogoji. Vendarle, pomembno bi bilo videti ta seznam revij. Upam si trditi, da ga je sestavil Elsevier. Upam si trditi, da so to večinoma revije iz tretjega in četrtega kvartila, ki so v načrtu za prehod v zlati dostop;

Upam si trditi, da ta politika odbire revij za zlati dostop temelji na logiki, da najbolj prestižnih revij nima nobenega smisla imeti v zlatem dostopu. Tam so naročnine najbolj visoke in tudi APC-jev je veliko, saj so raziskovalci za objave v teh revijah pripravljeni plačati veliko bolj kot za objave v manj prestižnih revijah;

Elsevier sedaj računa takole: dobili smo 27 mio za naročnine. Finska znanstvena politika zahteva objave v prestižnih revijah (1. kvartil) in bomo verjetno pokasirali dobršen delež APC-jev v celotnem znesku. Za tistih nekaj objav v 1.500 revijah, kjer so APC-ji s popustom, pa tudi nič hudega. Z dvema milijardama in pol prihodkov bomo pa ja preživeli ta drobni izpad prihodkov. 

Vložek je dolgoročen. Z morebitnim slučajnim povečanjem objav v kateri izmed teh 1.500 revij se morda poveča tudi število citatov in morda posledično faktor vpliva. Še bolj pomemben vložek pa je v podobo Elsevierja kot promotorja odprte znanosti. Čeprav so prodali crap, bo povprečen bralec izjav za javnost ganjen ob navidezni velikodušnosti založbe. Sporočila za javnost se berejo nekako v smislu "...za partnerstvo in podporo raziskovalni skupnosti na Finskem je Elsevier žrtvoval veliko prihodkov, a ohranil integriteto..."  

Če povzamem: politika je ohraniti naročnine, ugodnejše pogoje za odprto publiciranje pa zagotoviti za manjši, po vsej verjetnostni manj prestižen, del znanstvenih revij v servisu ScienceDirect.

In še en pomemben detajl v teh pogajanjih - tako v Nemčiji kot tudi na Finskem. Začasni dogovor o uporabi revij potem, ko so se naročnine iztekle, navkljub dejstvu, da licenčna pogodba ni bila podpisana in se pogajanja še niso zaključila, ni predstavljal nobenega problema. Uraden razlog verjetno je, da založnik ne bo nikoli pustil raziskovalce na cedilu. Vendarle dvomim o taki velikodušnosti Elsevierja v tem pogledu. Moja domneva je, da gre za strah, da bi v obdobju enega do dveh let med pogajanji, ko bi raziskovalna skupnost bila brez dostopa do revij, stvari potekale normalno in brez pretresov. Z drugimi besedami, strah pred ugotovitvijo, da lahko raziskovalci živijo brez Science Directa. 

Do naslednjega veselja, vaš M

PS: jutri bomo kidali, če bo čas, rečemo pa katero o plenilskih revijah.





Ni komentarjev:

Objavite komentar

Odprta znanost in konzorciji - kako naprej?

 V preteklih tednih sem imel dva intervjuja, v katerih sem poskušal podrobneje opisati, kako se odprta znanost v zadnjem obdobju intenzi...